No res, da je tale prispeveke z zamudo ampak je vseeno boljše, da je pozno kot nikoli. Torej prvi dan, ko sva z Rokom pristala zunaj v mestu Bač, se je zgodilo to, da se je vreme od Subotice proti Baču počasi podiralo. Glavni krivec tega je bil zelo močan veter, ki je pihal okoli 40 km/h, kar je pomenilo, da so bila dviganja nizko zelo raztrgana. Z Rokom sva pri planiranju proti Baču padla nizko in zato sledila oblake, da bi se pobrala. Ob Donavi na meji s Hrvaško se nama je tudi uspelo pobrati a naju je veter odnesel 15 km stran od točke tako, da sva v bistvu z pridobljeno višino bolj ko ne samo splanirala do točke Bač. Zanimivo je bilo to, da je na mestu izven letališkega pristanka potekala ravno žetev pšenice in je iz kabine izgledalo tako, kot da človek, ki je stal na vrhu kombajna usmerja promet. Po pristanku so se vsi delavci, ki so želi približali letalu in naju vprašali če je vse uredu z nama. Najino najbolj pomembno vprašanje pa je bilo, če ve je bližini kakšna restavraciija, da bi se okrepčala po 5 urah fitnesa v zraku. Na srečo je v mestu hotel po imenu De lux do katerega naju je pripeljal vodja žetve. Tam sva se okrepčala Karađorđevo šniclo ter palačinkam. Kmalu po obedu je že klical pomočnik Tadej, ki se mu moram ob tej priliki zahvaliti. Sam mu nisem vrjel, da je že pri avionu a sem mu razložil kam naj pride po naju in evo ga na za dobrih par minut je že bil tam. Potem smo vsi odšli do letala in ga zložili ter varno pripeljali domov.
Drugi izven letališki pristanek.
Do Subotice je bilo vreme kot narisano pred Subotico pa so se začele težave. V Skupini v kateri smo leteli JB, AT, ZR in še nekateri se je razbila, saj smo ZR in JB padli malo nižje in nismo našli priključka. Ta dan je bil polen Cu-bleferusu, ki so nam pridno kradli dragocene minute. Pred samo Subotico smo našli dobro dviganje, ki nas je zopet poneslo v višave in omogočilo oblet prve obratne točke. Proti drugi obratni točki po imenu Sombor je nastal velik problem. Saj je po direktnem kurzu termično vreme dobesedno izginjalo saj je iz Hrvaške smeri začela prihajati srednja oblačnost, ki je vztrajno prekirvala širšo zahodno področje Vojvodine. Tako, da sva z Rokom ubrala naslednjo taktiko, letela sva dobesedno po enakem kuržu nazaj proti Čeneju, ko sva bila vzporedno z Somborjem pri Feketič Gradu, sva našla dobro dviganje in ga izkoristila do konca, tu sva se ponovno srečala z Jagico in potem smo nekaj časa krožili in razmišljaji kaj storiti, na kar je naposled Rok rekel a smo borci a ne in svoje razmišljanje zaključil s sporočilom Jagica; “Jagica idemo, ma u kurac.” Ta izjava je tudi postala osrednja tema na tem tekmovanju. Je pa zanimvo ko se odločiš za odlet na točko, za katero točno veš, da boš tam tudi izvenletališko pristal. Tako smo se Jagica, jaz in Rok podali obrniti cilinder pri Somboru. Nekje na pol poti smo srečali sotekmovalca iz Celja, ki nas je ves začuden spraševal kam gremo. Skratka zadnji kilometri so bili zelo napeti saj je višina vztrajno padala, kilometri pa ne ravno tako. Pri planiranju proti Cilindru sem si ogledal morebitno njivo za izvenletališki pristanek in ko sva obrnila točko, sva se z rokom iz cca 400m vrnila nazaj nad teren, ga pregledala in se odločila za smer pristajanja. Pred terenom so je bil telefonski “drat”, kar je malo podaljšalo dolžino pristanka, kar pa ni bil problem saj je bil med telefonskimi žicami in terenom za pristanek še en travnik. Tu moram pvoedati, da sem prvič opravil izvenletališki pristanek iz zadnje kabine. Po pristanku sta takoj, do naju pritekla dva brata, ki sta ravno obnavjlala Salaš. Oba sta bila zelo zvedava, tako da sva jima z Rokom pojasnila kako poteka jadralno letenje in vse ostalo, kar ju je zanimalo okoli letala. Ta mala vasica z okoli 12 hišami je v sebi skrivala zanimivo restavracijo s pristno domačo Srbsko kuhinjo, ki sva se je z Rokom z veseljem navžila. Vasica pa je ponujala še zavetje v hladni senci velikih Topol ob kanalu, tako da sva si s kapetanom privoščila krajši dremež do prihoda Janeza in pomočnika Perota.