Včeraj, danes, jutri

Včeraj smo prvič videli sonce že zjutraj kar je vzbujalo velik optimizem, ki ga je podkrepila še naloga z 426 km. Pred startom se je v zono pripeljala Alto Cumulusna oblačnost, ki je malo zadušila dviganja a so ob pomoči sonca začeli nastajati tudi prvi Cumulusi. Skozi dan se je vreme poslabšalo, kar je pripepljalo do izven letališkega pristanka. Ob teb priliki sem imel možnost uživati ob panorami Kaunasa. Na samem terenu je vse potekalo brez vseh problemov razen pri izvozu iz terena na lokalno pot, kjer je nasedla prikolica in smo rabili pomoč katero so nudili prijazni domačini in nam povedali, da prihaja “Big Car”, ki nam bo pomagal. Situacija se je hitro rešila tako, da smo prispeli domov ob 00:30.

Danes je bilo pa super, tekmovalca sta prišla okoli. Disciplina je bila 255km in hitrost 97km/h. Današnje vreme je po mnenju tekmovalcev dopuščalo daljšo disciplino a so vsi veseli da so po 3 dneh izvenletaliških pristankov pristali doma. Drugače pa so v tovarni LAK trenutno 4 letala na popravilu podvozij. Zdej pa šibam laufat tak, da uživite.

Jutri se obeta dober dan tako, da se slišimo jutri ko bom lahko napisal kaj bolj točnega.

Izlet

Jutranje sestavljanje jadralnega letala je postal že nekakšen ne posrečen ritual, ki pa je dober za trening sestavljanja. Nekaj malega o včerajšnjem dnevu. Nekje na sredini aerovlekov se je v okolici letališča razvlekla oblačnost ob razpadanju oblakov, ki je zadušila termiko, kar je povzročilo množično pristajanje letal iz klubskega in PW-5 razreda, kot tudi nekaj posameznikov iz standardnega. Zato je vodja tekmovanja zaustavil aerovleke in jih preložil za dobrih 15 minut, kar je zadoščalo, da se je nad letališčem razjasnilo, kar je pomenilo nadaljevanje aerovlekov. V zoni odpenjaja so se pojavili lepi Cumulusi, ki so pod sebe privabili osamljene bele ptice, katere so v kroženju počasi postajale vse manjše. Ena izmed teh ptic se je podala na štart ob 14:30 a na žalost se njen let ni končal v zavetju domačega gnezda in je ob 19:30 sporočila izvenletališki pristanek, tako da je imel pomočnik spet nekaj dela. Kraj pristanka je bil v okolici kraja Elektrenai do katerega vodi ista pot kot do pred včerajšnjega pristanka le z eno spremembo, da je bilo potrebno v mestu Auškadvaris zaviti levo. Prihod do terena je bil dosti boljši kot pri prejšnem največja ovira je bila ozka pot in ovinek za devetdeset stopinj v desno pri pšenični njivi tako, da smo morali povoziti z enim kolesom malo pšenice.

Terenska vožnja

Včeraj smo se dokaj pozno vrnili s terena tako, da se opravičujem ker pišem prispevek šele danes. Letalo je bilo sestavljeno tako, da nekega posebnega dela razen brisanja, poliranja in tankanja ni bilo. Bolj zanimiva je bila vožnja preko tehtnice, saj je ruda zamaknjena za kar nekaj stopinj v levo, tako da je potrebno malo manevriranja, da se pripelje točno na tehtnico. To veščino sem sedaj že osvojil tako, da ni več težav s tem. Nekje na polovici aerovlekov nas je lepo zalila manjša ploha, tako da smo vsi pomočniki hiteli z viledami odstranjevati vodo iz površin jadralnih letal. Pred startom sta dobila tudi sledilno napravo (tracker) tako, da sem jih lahko spremljal a ker sta bila parkrat na 300m sem prenehal gledati, ker postaneš čisto preveč živčen, ker misliš da boš moral iti na teren. Sem pa zato pozno popoldne lahko videl, kje sta pristala izvenletališko. Imeli smo tudi nekaj problemov s tehniko, saj se je pokvaril moj mobilni telefon za rezervnega pa smo pozabili polnilec. Tako da je nova pogruntaviščina za polnjenje telefona da preko ene baterije napolnimo drugo baterijo.

Vsi v zraku

Najprej se vam opravičujem, da objavljam kaj se je dogajalo včeraj šele danes. Organizator je imel probleme s serverjem tako, da se nam je povezava z novo in nova prekinjala. Torej včeraj je potekal še zadnji uradni trening v dvosedem razredu so imeli nalogo z omejeno dolžino trajanja 01:45. Večina tekmovalcev se je vračala okoli 16 ure, saj smo morali biti ob 17:30 uri v Prienai-ju kjer je potekala slavnostna otvoritev 15. Evropskega prvenstva v jadralnem letenju. Sam otvoritev je iz gledala tako, da smo paradirali skozi mesto z zastavo pred vsako ekipo pa je bila dekle ali na žalost tudi fant z napisom iz katere države prihajamo. Nato se je vsaka ekipa sprehodila okoli odra in voditeljica je o vsaki ekipi povedala nekaj malega. Nato se je zvrstilo nekaj slavnostnih govorcev in na koncu tudi otvoritev prvenstva, ki je bila pospremljena z prikazom Litvanskih ljudskih plesov.

Včeraj sem prišel na račun tudi jaz, sej sem imel možnost poleteti z LAK-17b in si ogledati okolico letališča, ki je dokaj podobna slovenski. Veliko gozdov, polj, rek skratka zelo lepa pokrajina. Edino vzletno pristajalna steza je zelo valovita tako, da po pristanku malo razmetava. Sama velikost letališča je pa nekaj podobnega kot v Szegedu. V večernih urah je pri srbski ekipi potekala degustacija Njegoškega pršuta in Vojvodinskega vina saj so proslavljali četrto mesto na uradnem treningu.

AB Sportine Avijacija

Minil je še en deževno sončen dan v Litvi. V jutranjih urah nas je zopet pozdravil dež in dosti kasneje sonce. Zato je bilo na briefingu povedano, da je ob 14 uri možen ogled tovarne letal AB Sportine Avijacija, ki proizvaja jadralna letala LAK. V prozivodnji hali smo si ogledali povsem novo letalo LAK-17b in pa LAK-20 z motorjem, ki mu omogoča samostojno poletanje. Jutri bo možno tudi prezikusiti LAK-17b v zraku za 25 EUR tako, da že komaj čakamo da poletimo z njim. V večernih urah smo se družili skupaj z Srbsko ekipo, kjer je bil glavni govorec “vicev” dr. Diklič. Jutri popoldne nas čaka uradna otvoritev tekmovanja s povorko v bližnjem mestu Prienai, tako da vam bom kaj več o tem napisal jutri.

Newton, Virus, Agropop

Še en dan je zanami in dogajalo se je marsikaj zanimivega. Začnimo lepo od začetka. Prelepo litvansko jutro nas je zopet prebudilo z dežno melodijo, ki nam je omogočila še malo dodatnega dremanja. Ko so dežne kaplje ponehale smo se podali do letala. Glede nato, da so bile padavine kar intenzivne so nažalost prevleke prepustile vodo, tako da je bilo potrebno obrisati celotno letalo. Po tem opravilu smo letalo od vlekli do mesta za tankanje in ga napolnili z vodo ter se odpeljali do mesta kjer poteka tehtanje.Glede nato, da je bila velika vrsta za tehtanje smo ta čas izkoristili  za zajtrk. Pri tehtanju se je izkazalo, da letalo z obema pilotoma in opremo ter vodo presega skupno poletno maso za 32 kilogramov, zato je bilo potrebno iz kril iztočiti nekaj vode. Potem smo letalo odvlekli nazaj na parkirno mesto ter ga razstavili, saj so za jutri napovedane nevihte. Kmalu  zatem je prišel na obisk Jagica, ki je imel probleme z okuženim računalnikom a jih je Ivo skozi celi dan odpravil. Med tem pa smo imeli priliko poslušati nekaj starih dobrih hitov skupine Agropop.

Krojači

Danes smo le dočakali jutranje sonce, ki pa je bilo zopet za trenutek moteno z lokalnim nalivom. Jutranje ure so bile idealne za treninig sestavljanja letala, ki smo ga opravili z odliko, saj je bilo letalo v pol ure pripravljeno na poletanje, ker pa na prazen želodec ne moremo delati smo se pred samim treningom posladkali z marmelado. Kaj kmalu po sestavljanju in pospravljanju prikolice in prtlažnjega prostora v avtu je nastopil čas za briefing, ki se začne ob deseti uri. Ob prihodu do hangarja v katerem poteka briefing smo našli obvestilo, da je le ta prestavljen na 11:00. Glede nato, da smo imeli dobro uro časa smo le tega izkoristili za tankanje letala. Najbolj zanimiva prigoda pri tankanju je bila ta, da je bil pretok vode zelo počasen tako, da je eden od tekmovalcev ali pomočnikov potožil vodji tekmovanja o tem in ta je po kratkem pregledu ugotovil, da se je našel nekdo ki je malo odvil ventil v napačno stran in nam zelo podaljšal tankanje. Po vrhu vsega je nato začela puščati cisterna za vodo. Danes je bil tudi prvi uradni trening tako, da smo že začeli trenirati grid sistem, ki pa danes še ni bil tako strog važno je bilo samo to, da smo do določenega časa 12:15 pripeljali letalo na mesto za določen razred v našem primeru za dvosedežno letalo. Sam šlep poteka zelo hitro in tako nam ni bilo potrebno dolgo čakati, da je pred nas zapeljala vilga, ki je fanta ponesla pod modro nebo. Ob vračanju v bazo sem se ustavil še pri Srbski ekipi in enemu članu pomagal pri prenašanju točke na SD kartico in se nato podal v mesto po manjših opravkih kot so nabava hrane in tehničnega materiala, ki ga je zmanjkalo. Po pristaknu smo letalo namestili na drugo pozicijo saj je na prvotni nastal pravi jadralni zamašek. Nekaj novih prikolic in parkiranih letal je onemogočalo parkiranje. Tako, da smo letalo sparkirali na novi poziciji kjer ni nobene gužve in kar je najbolj pomembno pot do vode je krajša. Po vsem tem smo še skrojili nove prevleke za zaključke kril, ki se jih lepo nardi iz PVC podlog za kampiranje, nekaj obojestranskega lepila, izolir traka in na koncu maček za pričvrstitev. Zvečer je sledil obisk pri Srbski ekipi kjer smo poizkusili domači kulen in šunko oni pa znano rdečo kapljevino dolenjskih gričev, ki jo že dodobra poznajo iz dirk pri njih.

.

Prvi…..

Jutranji pogled v nebo ni obetal nič kaj posebnega saj je bilo preplavljeno z oblačnostjo in podkrepljeno z okoli 30km/h vetra, skratka nič kaj obetajoče. Glede nato, da je bila včeraj podobna situacija in se je vreme naredilo okoli 13 ure se nismo kaj veliko obotavljali in se veselo podali na sestavljanje letala. Sestavljanje je minilo brez vsakršnih zapletov, smo pa zato odkrili novo presenečenje saj se je var na držalu za nos odlomil tako, da bo potrebna manjša sanacija, kar pa ne predstavlja nič pretresljivega. Ob 10:00 je sledil briefing kjer nam je uradna meteorologinja Nataša razložila vremensko situaciji v “litel” angleščini. Po briefingu smo se posedli pred prikolico in čakali na boljše vremenske razmere. Okoli 13 ure se je začelo jasniti in že so se pojavile prve bele ovčke, kar je pomenilo le eno, da je potrebno letalo potegniti na start. Letalu smo odstranili prevleke za dež in ostale vremenske ne všečnosti v njega sta Miha in Ivo namestila še preostalo “štromarijo” kot so LX20 in dlančnika nato pa smo se veselo podali na start. Sama vzletno pristajalna steza je zelo gladka tako, da je vleka letala potekala ne moteno in kaj kmalu smo bili na startu. Tu so sledile še zadnje prilagoditve in že sem tekel za krilom. Aerovlek se opravlja z Vilgami, ki na daleč dišijo po bencinu in olju na repu pa imajo še zmeri narisano rdečo zvezdo. Imajo pa eno dobro lastnost saj zaradi zelo močnega motorja ni potrebno toliko tekati za krilom je pa tudi res, da je danes pri tem veliko pomagal tudi močan čelni veter. Po vrnitvi iz VPS nazaj v bazo je sledil preizkus radijske postaje, ki nas ni pustila na cedilu.

Nekje po dveh urah je zazvonil telefon in Miha je javil, da sta pristala na letališču Alytus, ki se nahaja južno od Pociunai-ja in tako se je začela akcija. Najprej je bilo potrebno v prikolici zavarovati vse kar je premikajočega od vozičkov za krila in trup kot tudi podpornike za krila, tu so mi pomagali “pajki” in kaj kmalu sem bil na poti. Ko sem prispel v Alytus se je začela odesijada, saj za letališče ni nobene oznak in tako sem dvakrat prepeljal mesto in na koncu zagledal policijski avto in ustavil na nasprotni strani od njega. Z zemljevidom v roki sem se podal preko cesto do policistov, ki sta mi najprej narisala kam moram iti, le nekaj trenutkov zatem pa ste se vljudno ponudila, da me bosta peljala do letališča in naj jima samo sledim, kar ne bi moglo izpasti boljše. Ivo me je medtem čakal na križišču in glede nato da sem sledil policijskemu avtu, ga po guraškem pravilu v križišču nisem opazil. Sem pa zato Miho ob vhodu na letališče. Samo letališče je že dokaj v bogem stanju. Pred eno izmed letaliških stavb je bil lengeriran Blanik le nekaj metrov stran pa stari dobri tovornjak Kamaz, ki je opravljal funkcije cisterne za dostavo letalskega goriva. Pri razstavljanju letala nismo bili sami saj smo imeli še dva soseda iz Avstrijske ekipe, ki sta se pošteno namučila, da sta razstavila Jantarja zaradi prikolice ki je v dokaj slabem stanju. Včasih ti pri rentanju prodajo tudi mačka v žaklju. Duota smo hitro razstavili in se podali na pot domov. Po takem dnevu je vsem zadišalo kosilo zato smo po poti nazaj iskali ali bo kakšen zanimiv kraj za obed a ga na žalost ni bilo. Tako, da smo si danes privoščili kosilo v letališki gostilni, ki je bilo zelo dobro. Sam dan je bil dokaj mrzel saj je bilo potrebno obleči termo polover in daljše hlače. Glede na vremensko napoved za katero se zahvaljujem se ve kermu pa lahko veselo gledamo naprej saj se nam obeta lepo vreme za prelete, kar je idealno za začetek uradnega treninga. Toliko za danes in se slišimo jutri.

1,2,3 Litva

V soboto  ob 08:30 je odprava v sestavi Miha in Ivo Peperko in moja malenkost štartala iz Celja proti Litvi oziroma bolj natančno na 15 Evropsko prvenstvo v Pocunai. To športno letališče je od Slovenije oddaljeno 1400km, ki smo si jih zadali prevoziti v dveh dneh. Na prvem delu poti proti Varšavi nas je spremljajo neurje, ki je zelo otežilo vožnjo, saj smo lahko vozili le 40 km/h saj je pri hitrejši vožnji prišlo do nihanja prikolice.Pot preko Avstrije in Slovaške je sicer potekala brez problemov. Najbolj zanimivo postane na Poljskem kjer imajo hitre ceste čisto drugačen koncept kot pri nas npr; na njih imate semaforje, možnost pol krožnega obračanja in zavijanje na stranske poti, ki so podobne našim traktorskim potem. Ob cesti je videti ogromno prodajalcev gob, po večini lisičk. Na Poljskem smo si v večernih urah okoli 11h začeli iskati hotel in ga našli šele ob 00:30 uri. V prvem hotelu je bil problem ta, da niso sprejemali EUR, kar nas je zelo presenetilo. Naslednji hoteli ali moteli na katere smo naleteli niso delovali ali pa je bila potrebna predhodna najava, tako da smo se lahko zopet obrisali pod nosom. Na koncu smo ob hitri cesti cca 200km pred Varšavo našli majhen družinski hotel, kjer so nas lepo sprejeli in v katerem je bilo možno plačilo z EUR. Cena za tri posteljno sobo je bila 30 EUR.

Naslednji dan smo jo ob 09:00 veselo mahnili naprej proti Litvi. Na poti smo se kaj kmalu ustavili, saj smo ob cesti zagledali restavracijo v potniškem letalu IL-18, kateri vabilu se nismo mogli vpreti. Na letalo smo se povzpeli po stopnicah kakršne lahko videte na letališčih, v samem trupu pa je polovica le tega namenjena restavraciji druga pa kuhinji. Letalo ima bogato zgodovino saj je v njem letal general Sikorsky obenem pa je bil tudi uporabljen v filmu. Po okrepčitvi s čajem smo pot nadaljevali naprej. Za Varšavo smo se ustavili na kosilu, kjer smo sprobali nekaj tradicionalnih Poljskih jedi kot je zeljna juha s klobaso in trdo kuhanim jajcem, ter pečenka v omaki iz gob in suhih sliv ter posladkani mešani solati. Pot nas je nato mimo Varšave in Agustowa pripeljala do Litve. Prva predstava o tej deželi je dokaj zanimiva. Po noči so mesta temna, sama signalizacija (prometni znaki) so zelo slabo postavljeni tako, da moraš bolj “vohat” da greš v pravilno smer. Na srečo se v snopu svetlobe avtomobilskih luči na vsake toliko časa pojavi pešec kateri veselo pomagajo. Drugače pa je začetek Litve podoben kot Avstrijska štajerska polno malih gričev, ki se nato počasi spremenijo v nepregledno ravnino. Sama ceste v Litvu so zelo dobre in na njih je zelo malo prometa. Po prihodu na letališče smo bili presenečeni nad pogledom na uro, saj je kazala eno uro naprej kot naša tako je če se premakneš za 1400km prideš tudi v drug časovni pas kjer so eno uro pred nami. Sprejem na letališču je bil prijazen in kljub temu da smo prispeli okoli pol polnoči nam je domačin, ki nam je oddal prikolico le to tudi pripeljal na letališče in nam jo pomagal fiksirati ter nam kasneje tudi razkazal vse kar se tiče prikolice nato smo skočili še v gostilno na večerjo in na zasluženo spanje.

Danes zjutraj smo na novo namestili prikolico saj je bila včerajšnja postavitev samo začasna. Potem smo se odpravili še po preostale stvari, ki so bile med transportom nameščene v vozu letala. Po briefingu smo se odpravili v mesto po nakupih in na kosilo. Kasneje smo uredili še preostalo tehniko, tako da je jutri potrebno sestaviti letalo. Sedaj pa vas zapuščam, saj me čaka jutri dolg dan. Lahko noč.

več o samem tekmovanju si lahko ogledate na naslednji povezavi:

http://www.pociunai.lt/index.php?option=com_content&task=blogcategory&id=27&Itemid=137

Vse v enem

No res, da je tale prispeveke z zamudo ampak je vseeno boljše, da je pozno kot nikoli. Torej prvi dan, ko sva z Rokom pristala zunaj v mestu Bač, se je zgodilo to, da se je vreme od Subotice proti Baču počasi podiralo. Glavni krivec tega je bil zelo močan veter, ki je pihal okoli 40 km/h, kar je pomenilo, da so bila dviganja nizko zelo raztrgana. Z Rokom sva pri planiranju proti Baču padla nizko in zato sledila oblake, da bi se pobrala. Ob Donavi na meji s Hrvaško se nama je tudi uspelo pobrati a naju je veter odnesel 15 km stran od točke tako, da sva v bistvu z pridobljeno višino bolj ko ne samo splanirala do točke Bač. Zanimivo je bilo to, da je na mestu izven letališkega pristanka potekala ravno žetev pšenice in je iz kabine izgledalo tako, kot da človek, ki je stal na vrhu kombajna usmerja promet. Po pristanku so se vsi delavci, ki so želi približali letalu in naju vprašali če je vse uredu z nama. Najino najbolj pomembno vprašanje pa je bilo, če ve je bližini kakšna restavraciija, da bi se okrepčala po 5 urah fitnesa v zraku. Na srečo je v mestu hotel po imenu De lux do katerega naju je pripeljal vodja žetve. Tam sva se okrepčala Karađorđevo šniclo ter palačinkam. Kmalu po obedu je že klical pomočnik Tadej, ki se mu moram ob tej priliki zahvaliti. Sam mu nisem vrjel, da je že pri avionu a sem mu razložil kam naj pride po naju in evo ga na za dobrih par minut je že bil tam. Potem smo vsi odšli do letala in ga zložili ter varno pripeljali domov.

Drugi izven letališki pristanek.

Do Subotice je bilo vreme kot narisano pred Subotico pa so se začele težave. V Skupini v kateri smo leteli JB, AT, ZR in še nekateri se je razbila, saj smo ZR in JB padli malo nižje in nismo našli priključka. Ta dan je bil polen Cu-bleferusu, ki so nam pridno kradli dragocene minute. Pred samo Subotico smo našli dobro dviganje, ki nas je zopet poneslo v višave in omogočilo oblet prve obratne točke. Proti drugi obratni točki po imenu Sombor je nastal velik problem. Saj je po direktnem kurzu termično vreme dobesedno izginjalo saj je iz Hrvaške smeri začela prihajati srednja oblačnost, ki je vztrajno prekirvala širšo zahodno področje Vojvodine. Tako, da sva z Rokom ubrala naslednjo taktiko, letela sva dobesedno po enakem kuržu nazaj proti Čeneju, ko sva bila vzporedno z Somborjem pri Feketič Gradu, sva našla dobro dviganje in ga izkoristila do konca, tu sva se ponovno srečala z Jagico in potem smo nekaj časa krožili in razmišljaji kaj storiti, na kar je naposled Rok rekel a smo borci a ne in svoje razmišljanje zaključil s sporočilom Jagica; “Jagica idemo, ma u kurac.” Ta izjava je tudi postala osrednja tema na tem tekmovanju. Je pa zanimvo ko se odločiš za odlet na točko, za katero točno veš, da boš tam tudi izvenletališko pristal. Tako smo se Jagica, jaz in Rok podali obrniti cilinder pri Somboru. Nekje na pol poti smo srečali sotekmovalca iz Celja, ki nas je ves začuden spraševal kam gremo. Skratka zadnji kilometri so bili zelo napeti saj je višina vztrajno padala, kilometri pa ne ravno tako. Pri planiranju proti Cilindru sem si ogledal morebitno njivo za izvenletališki pristanek in ko sva obrnila točko, sva se z rokom iz cca 400m vrnila nazaj nad teren, ga pregledala in se odločila za smer pristajanja. Pred terenom so je bil telefonski “drat”, kar je malo podaljšalo dolžino pristanka, kar pa ni bil problem saj je bil med telefonskimi žicami in terenom za pristanek še en travnik. Tu moram pvoedati, da sem prvič opravil izvenletališki pristanek iz zadnje kabine. Po pristanku sta takoj, do naju pritekla dva brata, ki sta ravno obnavjlala Salaš. Oba sta bila zelo zvedava, tako da sva jima z Rokom pojasnila kako poteka jadralno letenje in vse ostalo, kar ju je zanimalo okoli letala. Ta mala vasica z okoli 12 hišami je v sebi skrivala zanimivo restavracijo s pristno domačo Srbsko kuhinjo, ki sva se je z Rokom z veseljem navžila. Vasica pa je ponujala še zavetje v hladni senci velikih Topol ob kanalu, tako da sva si s kapetanom privoščila krajši dremež do prihoda Janeza in pomočnika Perota.